Turistično športno društvo Vedrin

Gledališki večer smo 23.2. v Turiški vasi namenili prvakinji gledališkega ansambla SNG Drama iz Ljubljane in izjemni filmski igralki Mileni Zupančič.

Pogovor z legendo slovenskega gledališkega in filmskega igralništva Mileno Zupančič, slovensko igralko številka ena, je vodil Niko R. Kolar. Niko se je potrudil, da so prišle do izraza tudi kakšne bolj izvirne biografske zaznambe, ki so doslej bile s strani naše gostje redkokdaj omenjene.

Večer je bil resnično prijeten in zanimiv, za kar gre zahvala tako naši gostji Mileni Zupančič, ki je odkrito in zanimivo odgovarjala na zastavljena vprašanja, kot našemu Niku R. Kolarju, ki je vodil ta pogovor.

Ko se prižgejo praznične luči sredi bele mrzle zime,
prijateljstvo ogreje nam dlani in želja vzpne se iz srca v višine;
Vse kar je slabo, z Novim letom naj zbledi!
Vse kar je dobro, naj za vekomaj ostane!
Vse kar je dobro, naj raste in cveti!
Naj v miru sreča nežno Vas objame!

“Turistično športno društvo Vedrin bo v četrtek, 17. 11. 2016, pripravilo 3. razstavo ročnih izdelkov krajank in krajanov Vaške skupnosti Turiška vas.

VABIMO vse krajane, ki s svojimi spretnimi rokami ustvarjate različne izdelke, da le-te pokažete tudi drugim.

Razstavili bomo šivane, kvačkane, klekljane, pletene izdelke. Morda ustvarjate iz gline, kamna, lesa, šibja – predstavite nam svoje izdelke. Tudi likovna ali kiparska dela bomo z veseljem razstavili.

Vabimo vas, da v PONEDELJEK IN TOREK  14,  IN 15. 11. 2016, med 17. in 19. uro prinesete tri vaše najljubše oz. najlepše izdelke, ki bi jih želeli razstaviti na naši razstavi ročnih del, v dvorano gasilskega doma PGD Golavabuka v Tomaški vasi. 

Otvoritev razstave ročnih del bo v četrte, 17. 11. 2016, ob 17.30 uri.

UPRAVNI ODBOR
TŠD VEDRIN

Pred desetletji je ličkanje koruze ali kožuhanje sodilo med najpomembnejša jesenska kmečka opravila. To je bila prava veselica za staro in mlado. Ta lepi kmečki običaj je nekdaj na vseh kmetijah lepšal jesenske večere. Kmetje so koruzo ročno potrgali, jo pripeljali na domače dvorišče, spravili v skedenj in ob večerih skupaj s sosedi kožuhali. Koruza je rasla na vsaki kmetiji. Iz nje so pridobili moko, da so pozimi pekli kruh in kuhali žgance. Iz zdroba so gospodinje pripravile polento, jo zabelile z grumpi in zraven ponudile še mleko. To je bil zajtrk kot se šika! Danes kožuhajo le še pri redkih hišah, pa še to bolj zato, da ohranjajo tradicijo. Starih časov in različnih opravil se zelo radi spominjajo starejši. Prizadevamo si ohranjati stare ljudske običaje in navade domačega kraja ter jih tako prenesti na mlajšo generacijo. Vedrinovci vsako leto s pomočjo Koroškega pokrajinskega muzeja in vaške skupnosti Turiška vas, pripravimo na Erčevi žagi prikaz tega lepega običaja.

Že tri leta sadimo koruzo na svoji njivi. Najprej naš član Janez Šotl njivo zorje, mi poberemo kamne, ki jih je vsako leto več, kot da bi jih sadil in ne pobirali z njive. Janez nato koruzo posadi. V jeseni, dan ali dva pred kožuhanjem, pa koruzo ročno potrgamo in pripeljemo na Erčevo žago ter pripravimo vse potrebno za kožuhanje. Letos je kožuhanje potekalo v petek, 7. oktobra.

Naše Vedrinke so v petek dopoldan še pridno pripravljale in pekle pecivo, koruzni in rženi kruh ter pripravljale bogate narezke s skuto, grumpi, žolco, špehom in drugimi domačimi mesnimi dobrotami. Vedrinci so na žagi pripravili klopi in luči, pripeljali pekač za peko kostanja ter pripravili rante za obešanje koruze. 

S kožuhanjem smo pričeli že ob 17. uri, ko smo na žago povabili otroke s starši. Starši so pripeljali resnično pridne malčke, saj so po prikazu, kako je treba kožuhati, to hitro osvojili. Na koncu so se lahko tudi posladkali s sveže pečenimi miškami, sokom in  s pečenim kostanjem.

Malo pred 19. uro pa so pričeli prihajati malo večji kožuhalci. Vabilu se jih je odzvalo veliko zato je bila koruza zelo hitro skožuhana in obešena ter tako pripravljena, da se suši. Da nam je delo tako hitro šlo od rok, so poskrbele tudi naše ljudske pevke Bršljanke, ki so ob delu tudi zapele, na harmoniko pa je veselo igral njihov harmonikaš Viktor.

Čas je zelo hitro mineval in kaj hitro je bilo delo končano. Vse dobrote, ki so zašibile mize, smo z užitkom pospravili. Ob koncu smo se tudi zavrteli ob zvokih harmonike.

Kako ure in dnevi hitro minevajo! Je že konec meseca septembra in naše društvo je po krajših počitnicah meseca julija že zavihalo rokave in pričelo s svojimi planiranimi aktivnostmi.

Seveda smo bili aktivni že meseca marca, ko smo  pripravili luščenje koruze. Letošnje leto se ga je udeležilo tudi več otrok, ki so s svojimi drobnimi rokami kaj hitro  ugotovili, kako se pristopi k delu in zluščili veliko koruze. Bolj ko se je kup koruze manjšal, več skritih darilc so odkrivali pod kupom koruze. Po opravljenem delu pa smo, tako kot je v navadi, poskrbeli tudi za lačne in žejne trebuščke. Ob delu in kasneje po  malici smo z veseljem tudi zapeli z našimi Bršljankami.

Aprila  smo pričeli s pripravo njive za sajenje koruze. Konec aprila in v začetku maja smo urejali cvetlične grede in zasadili cvetlična korita za oglasne deske in za na Erčevo žago.

21.  maja smo imeli sedaj že 5. tradicionalni pohod po Vaški skupnosti Turiška vas. Naša člana Miki in Jožica Merzdovnik sta nas z dvema kombijema zapeljala k Reku (Javornik) na Brda. Prijazna gospodinja in gospodar sta za nas poskrbela z domačim kruhom in salamami, domačim sokom in moštom. Od Reka smo se podali mimo domačije Tomažič do Nika in Martine Kolar in naprej proti Graclnu. Tu sta nas pričakala Karmen in Ludvik Marhat. Predstavila sta domačijo in obrt s katero se ukvarja Ludvik. Za tedaj že precej utrujene pohodnike sta pripravila tudi malico s samimi domačimi dobrotami. Pot smo nato nadaljevali mimo domačije Arbiter do Turiške vasi, pot pa zaključili v Tomaške vasi. Bilo je čudovito, predvsem zaradi druženja članov z gostoljubnimi Brdjani.

4.  junija smo Vedrinovci obiskali Dolenjsko in Belo krajino. Najprej smo spoznali krasen podzemni svet Županove jame. Odlična vodička nas je seznanila z njenimi prebivalci in neverjetnimi dvoranami bogato okrašenimi s kapniki (npr. s kristalnimi kapniki, 4 m visokim stalagmitom, stalagmitom, ki meri v obsegu 7m, itd.) Pot smo nadaljevali v Stično, kjer smo si ogledali samostan z okolico, v Semiču muzej na prostem in seveda degustirali vina – tudi v Semiču. Imeli smo se čudovito, vreme idealno – sončno, ob vožnji do Semiča pa je bilo tudi nekaj ploh. Vreme se je kot naročeno zvedrilo ob prihodu na kmetijo Šrajf – muzej na prostem. Saj zato pa smo Vedrinovci.

Vaške skupnosti Šmartno, Legen in Turiška vas so sprejele povabilo mesta Szombathely iz Madžarske, da se 12. junija udeležijo  srečanja vasi in mest, katerih zavetnik je Sv. Martin. Po sv. maši in sprevodu vseh udeležencev po mestu so se vsi udeleženci predstavili na osrednjem prireditvenem prostoru. Vsa tri turistična društva (Šmartno, Legen in Vedrin) smo na stojnici predstavili znamenitosti in dobrote iz naših krajev, folklorna skupina Rej pa se je na odru predstavila s pesmijo in plesom.

27.   junija smo ob Erčevi žagi uradno predstavili vrtiček ob Erčevi žagi in mlinu. In kot je dejala direktorica pokrajinskega muzeja g. Brigita Rajšter, je bil zalit z glasbo in dežjem. Nekaj besed je poleg direktorice koroškega pokrajinskega muzeja povedal tudi župan MO Andrej Čas. Po zasaditvi lipe ob žagi pa smo si srce in dušo napolnili s pesmimi, ki jih je  zapel Benjamin Lužnic, ob spremljavi Boruta Morija in Andreja Ofaka.

Konec meseca avgusta (27. avgusta) pa smo si na Erčevi žagi pod zvezdami in ob soju bakel ogledali komedijo »Vse zastonj«, ki so jo zaigrali gledališčniki Koroškega deželnega teatra. Komedija bi lahko nosila tudi podnaslov: »Prekleto resnična pripoved o današnjih dneh, z elementi črnega humorja in satire«. Kaj so gledalci v njem ugledali, je bilo seveda odvisno tudi od zornega kota vsakega gledalca.

Vedrinovci smo tudi kolesarili. S kolesi smo se odpravili proti Mislinji in nato po Mislinjskem grabnu do Tisnikarjeve rojstne hiše, kjer smo si ogledali hišo in razstavo v njej ter na koncu še film o našemu slikarju.

Seveda pa Vedrinci in Vedrinke znamo tudi dobro kuhati. Odzvali smo se vabilu TOD Šmartno in spražili polno skledo krompirja. Manjkalo nas ni tudi na praznovanju Mestne občine Slovenj Gradec, ko so se predstavile vaške in četrtne skupnosti in kjer smo z ostalimi krajani pripravili malico – golaž po receptih starih  slovenjegraških gostiln. Odločili smo se, da bomo pripravili malico, ki so jo pripravljali pri Karničniku. Krajani in vaščani iz Slovenj Gradca in okolice so namreč tam lahko dobili  golaž in vampe ali pa na krožnik pol vampov in pol golaža ter žemljo.  Da je bilo vse zelo dobro in okusno pripravljeno, so  pokazali obiskovalci, ki so  vso hrano dobesedno pomazali iz loncev.

Od meseca aprila do septembra  so se vrstili tudi številni ogledi Erčeve žage in mlina (učenci in učitelji OŠ Šmartno, otroci in njihovih staršev iz vrtcev Mislinja, Slovenj Gradec, člani društva invalidov, upokojenci, udeleženci družinskega srečanja Ribičevih, Krevhovih, itd.).

Do konca leta imamo planiranih kar nekaj prireditev in aktivnosti, zato bomo morali pridno zavihat rokave.

Meseca septembra smo se tudi Vedrinovci vrnili z dopustov. Glede na naš program aktivnosti v letu 2015 nas je čakalo kar precej dela, zato smo takoj zavihali rokave in poprijeli za delo.  Pa lepo po vrsti.

12. septembra smo se Vedrinovci in kmetija Arbiter z dvema stojnicama predstavili na prireditvi Na tržnici dogaja ob 1. obletnici kmečke tržnice Slovenj Gradec in predstavitvi vaških in četrtnih skupnosti občine Slovenj Gradec.

V nedeljo, 27. septembra, smo na Erčevi žagi imeli gledališko predstavo. Komedijo  Svatovanje so nam odigrali člani igralske skupine Prostovoljnega gasilskega društva Dovže. Popeljala nas je v čase, ko so na kmetijah še imeli hlapce in dekle. Igra je bila polna zmešnjav, tako da so nas igralci v domačem narečju do solz nasmejali.

3. oktobra smo Vedrinovci  izvedli  že 4. kolesarjenje. Zbrali smo se  ob kolesarski stezi pred gasilskim domom v Tomaški vasi. Malo nam je zagodlo vreme, saj smo morali  počakati pol ure, da se je zlilo, nato pa smo se s kolesi odpeljali proti Šmartnem  do Podhomca do kmetije Dajel. Tu nas je pričakal Danijel Lužnik, ki je v prostorih več kot 300 let stare hiše uredil pravi kmečki muzej, ki smo si ga tudi z veseljem ogledali. Preko tisoč predmetov je zbiral kar deset let, od svojega 14. leta dalje. Bilo je zelo zanimivo, saj smo v njem videli od starega – še vedno delujočega gramofona (iz leta 1910), preko 100 let starega tiskarskega stroja, starih pisalnih strojev, omar, denarja, fotoaparatov, knjig, več kot sto let stare tablice za šolo, računico, veliki katekizem, razne slike, skrinje, kolovrate, vojaško opremo, sklede, pletarje, in še in še bi lahko naštevali. Ko smo polni vtisov zapuščali ta muzej, ki ga je Dani uredil s svojim ljubiteljskim veseljem do teh starin, nas je pričakalo toplo sonce in nas pospremilo do Erčeve žage, kjer nam je naš podpredsednik društva Albert Kotnik pripravil malico. Še dolgo smo se pogovarjali in predalčkali vtise z našega druženja.

Glede na to, da se je 21. septembra pričela že uradna jesen in da so pridelki na vrtovih in njivah dozoreli in jih je potrebno tudi pospraviti, smo si tudi mi ogledali našo njivo s koruzo. Bili smo prav veseli, da je tako lepo zrasla, ker pa še le ni bila popolnoma dozorela, smo se odločili, da že 7. tradicionalno kožuhanje na Erčevi žagi izvedemo 9. oktobra. Tako smo dan pred kožuhanjem potrgali koruzo, jo spravili na žago in pripravili vse potrebno za kožuhanje.  Vedrinke so v petek dopoldan še pridno pripravljale in pekle pecivo, koruzni in rženi kruh ter pripravljale bogate narezke s skuto, »grumpi«, »žolco«, »špehom« in drugimi domačimi mesnimi dobrotami. Vedrinci so na žagi  pripravili klopi in luči, pripeljali pekač za peko kostanja ter pripravili »rante« za obešanje koruze.  Vabilu se je odzvalo veliko  kožuhačev, saj je bila koruza zelo hitro skožuhana in obešena ter tako pripravljena, da se suši. Da nam je delo šlo tako hitro od rok, so poskrbele tudi naše ljudske pevke Bršljanke, ki so ob delu tudi zapele, pridružili pa so se jim tudi ostali kožuhači.  Med delom so se kožuhači lahko posladkali s pečenim kostanjem in sladkim moštom, seveda pa ni manjkalo tudi peciva. Po končanem delu pa je bil na vrsti »likof«. Ob dobro obloženih mizah ter ob pogovoru in pesmi nam je čas hitro minil, tako da smo se morali posloviti in oditi domov na zaslužen počitek.

Vedrinovci smo bili prijetno presenečeni, ker se vabilu za naš prikaz starega kmečkega opravila – kožuhanja, odzove vedno več mladih in otrok. To pomeni, da smo se pravilno odločili, da ohranjamo  tradicijo in takšna stara kmečka opravila, saj jih bodo poznali tudi naši otroci, vnuki in pravnuki.

Vedrinovci smo se že prvo leto našega delovanja odločili, da bomo vsako leto spoznali oz. obiskali drugi kotiček naše prelepe Slovenije. Tako smo letos obiskali Gorenjsko.

Zbrali  smo se pred gasilskim domom v Tomaški vasi in ob  6.30 uri odbrzeli proti  Brezju.  Prvi  postanek  za kavico smo imeli v bližini Naklega. Tu smo malo  pretegnili  noge, potešili lakoto z »Mikijevim« sendvičem in jutranjo kavo, ki nam je dala moči za nadaljevanje izleta.

Na  Brezje  smo  prispeli malo pred 10. uro, tako da smo si lahko še pred sv. mašo  ogledali  cerkev sv. Vida,  ki jo je papež Janez Pavel II. leta 1988 razglasil  za  baziliko  Marije Pomagaj. Slovenski verniki so se na Brezjah 15.  avgusta  1992  posvetil  Devici  Mariji. Januarja leta 2000 pa je bila bazilika Marije Pomagaj razglašena za narodno svetišče. Brezje je slovensko romarsko središče, ki vsako leto privablja romarje tako iz Slovenije kot iz
Evrope.  Od  leta  1800  je  Brezje  obiskalo že več kot trinajst milijonov vernikov. Kdor je želel,  je nato obiskal sv. mašo, ostali pa smo si ogledali rokodelske  in  druge  izdelke  na  bližnjih  stojnicah in popili kavico na bližnjem gostilniškem vrtu.

Pot nas je nato vodila do čebelarstva Noč v Selu pri Žirovnici, kjer nam je Anton  Noč   predstavil  bogato  zgodovino  čebelarstva,  pridelavo medu in ostalih  čebeljih  pridelkov. Čebelarstvo je v družini Noč tradicija že več rodov.  Uspešno  pa  jo nadaljujeta Anton in  Boštjan. Čebelarita z več kot 500  panji  čebel.  Čebele imata na več lokacijah, med pašno sezono pa jih zaradi   boljše paše  prevažata  po  vsej Sloveniji  Čebelarita  izključno  s  Kranjsko  čebelo.  Njene  matice tudi vzrejata  na  Plemenilni  postaji »Kranjska čebela Završnica«. Pred hišo je postavljen  »čebelnjak«,  ki  služi  kot prodajni prostor. Čebelnjak ima 42 panjskih  končnic, poslikanih z motivi izpod Stola. Ogledali smo si lahko bogato  ponudbo meda različnih vrst in  ostale čebelje izdelke ter jih tudi kupili.

Po  kosilu  smo  se  odpravili  proti  Kranju, kjer smo si na posestvu Brdo ogledali  grad  in  park.  Bili smo presenečeni, ko smo izvedeli, da obsega celotno  posestvo  čez  478  hektarjev.  Na  tem  prostoru se razprostirajo gozdovi,  parki,  drevoredi  in  ribniki. Kar 72 hektarjev brezhibno urejenih parkov  krasi  veličastni  grad  Brdo z znamenitim čebelnjakom, vinoteko in oranžerijo. Najprej smo si ogledali grad. Renesančni dvorec je opremljen  s  stilnim pohištvom, preprogami, knjigami,  slikami  in  kipi, strope pa krasijo lestenci iz stekla swarovski. Sprehod  po  parku,  ki  je  zaradi  bogatega  rastlinskega in živalskega  sveta  že  sam po sebi doživetje, med drugim omogoča tudi ogled dragocene kiparske zbirke. Med sprehodom po parku smo videli tudi ogromen rododendron, ki pa je na žalost že skoraj odcvetel. Ob jezeru, polnim lokvanjem, ki so se že počasi odpirali, so ravno pripravljali  vse potrebno za poročni obred. Imeli smo tudi srečo, da smo ob drugem jezeru videli znamenitega črnega laboda in  grbasto raco. Na Brdu je mogoče uživati tudi v jahalnem športu ter  v  vožnji  s  kočijami  ali s sanmi. V hlevih smo tako lahko videli mogočne lipicance, ki so nam pustili, da smo jih lahko tudi pobožali. Konec leta 2007 je bila na lokaciji nekdanjih kasarn dograjena nova palača kongresnega centra.  Kljub  temu da so novi kongresni center pripravljali ravno za poroko, smo si  stavbo  vseeno  lahko  ogledali.  Videli  smo  tudi znamenito dragoceno preprogo, ki je nekaj let nazaj burila duhove v Sloveniji.

Po  kratkem  postanku ob kavici smo nato pot nadaljevali še proti Bledu. Na Bledu  nas  je  pričakala  vodička, ki nas je popeljala oz. nas seznanila z mnogimi  znamenitostmi  in  zanimivosti  Bleda.  Seveda  pa smo si na Bledu privoščili tudi znamenito  in zelo okusno blejsko rezino.

Pot  proti  domu nas je vodila tudi na Trojane, kjer smo si po dolgem dnevu opomogli  z obaro in ajdovimi žganci, seveda pa tudi znani trojanski krof ni manjkal.

Vsi  udeleženci  smo  zadovoljni,  polni spominov, a tudi utrujeni odhiteli proti  svojim  domovom  z  obljubo,  da se naslednje leto ponovno vidimo na izletu, ki pa ga bomo prestavili na jesenski čas.

4. pohod po Vaški skupnosti Turiška vas

V soboto, 23. maja, smo se Vedrinovci udeležili 4. pohoda po vaški skupnosti Turiška vas. Pohod je namenjen spoznavanju dejavnosti, s katerimi se ukvarjajo naši krajani, druženju in medsebojnemu spoznavanju ter seveda uživanju ob naših naravnih lepotah.

Tako kot vsako leto smo se tudi letos zbrali pred cvetličnima gredama v Tomaški in Turiški vasi. Zbralo se nas je okrog 40 ljubiteljev pohodov. Letošnji pohod je bil organiziran tako, da so se ga lahko udeležili tudi tisti najmlajši, ki so komaj dobro shodili, kakor tudi tisti starejši, ki težje hodijo po strmih pobočjih. Pot nas je peljala po kolesarski stezi do kmetije Dvorjak, kjer se že nekaj let ukvarjajo tudi s pridelovanjem  in prodajo špargljev.  Jože Dvorjak nam je predstavil vzgojo špargljev od posaditve prve sadike, bolezni in škodljivce in o pobiranju pridelka. Jože in Silva Dvorjak sta bila z nami zelo prijazna, saj smo si lahko nato malo odpočili v njihovi vrtni uti. Pogostila sta nas tudi s pravimi  domačimi dobrotami (pirinim kruhom, domačimi salamami in moštom). Ob prijetnem klepetu je čas kar prehitro minil.

Pot smo nato nadaljevali proti Mislinjski Dobravi, kjer sta nas pričakala naša naslednja gostitelja in sicer Jože in Zvonka Šertel.  Jože Šertel se že vrsto let ukvarja z obdelovanjem lesa.  Bili smo zelo prijetno presenečeni, ko nam je pokazal vrsto svojih izdelkov (kozolce, okrasne krožnike, klopotce, okrasne volovske jarme, ki jih podarjajo mladoporočencema, itd.). Seveda pa smo lahko pri njima poizkusili tudi domačo medico, saj je Jože tudi čebelar, in doma narejen pelinkovec, posladkali pa smo se tudi s pecivom.

Pot nas je nato peljala iz Mislinjske Dobrave ob obrobju Brd mimo kmetije Ribič, kjer smo se zopet okrepčali z moštom in sokom, domačije Arbiter, kmetije Anič in domovanja našega župana  naprej proti  Erčevi žagi.

Tu sta nas že čakala naša Heda in Drejc s pravo domačo kislo juho. Juha nas je resnično ponovno dodobra napolnila z energijo. Ob pijači in slanih ozkih flancatih, ki jih seveda tudi spekla naša Heda, smo pod prijetno senco, ki jo ob žagi daje mogočen jesen, še dolgo klepetali in obujali razne spomine.

Turistično  športno  društvo  Vedrin  že  od ustanovitve  pripravlja v zimskem času srečanje z znanim Slovencem.

Idejna  in  kontaktna  oseba  z znanimi Slovenci je naš član Niko Kolar, ki vzpostavi  kontakt  z  osebo,  ki  jo  bomo  gostili,  ravno  tako pa jo na prireditvi skozi pogovorna vprašanja tudi predstavi širši publiki.

Leta 2012 imeli srečanje s  Tonetom  Partljičem,  leta 2013 srečanje s Sašo Pavček, letos pa smo med nas povabili našo krajanko Jerico  Mrzel.
Igralka  in pevka Jerica Mrzel se je rodila 11. aprila 1945 v Turiški vasi. Do šolanja v Ljubljani  je živela v Šmiklavžu.  Študirala je na Akademiji za  gledališče,  radio,  film  in  televizijo v Ljubljani, diplomirala leta 1972.  Večje  število  gledaliških  vlog je odigrala v PDG Nova Gorica in v ljubljanski  Drami, sodelovala  pa  je tudi v eksperimentalnih gledališčih Glej  in Pekarna v Ljubljani. Kot mojstrica interpretacije umetniške besede je nastopala na recitalih, sodelovala je v več slovenskih filmih (Ko zorijo  jagode,   Boj  na  požiralniku,  Poletje  v  školjki  2,  Ljubezen,  Veselo gostivanje,…)  in  v   TV  -nadaljevankah  (Dekameron,…). Nastopala je tudi kot šansonjerka  in  leta 1999 izdala zgoščenko Pusti pevcu peti.  Nagrajena je bila  z  Borštnikovimi  nagradami (1975, 1986, 1987) in Župančičevo nagrado (1999). Med leti 2000 – 2004 pa je bila poslanka v Državnem zboru republike Slovenije.

Literarno  gledališko glasbeni večer z Jerico Mrzel  smo izvedli v nedeljo, 21.  decembra, v dvorani gasilskega doma v Turiški vasi. Glede na to, da je to  že  predbožični čas, smo bili prijetno presenečeni nad udeležbo, saj so bili zasedeni vsi pripravljeni stoli v dvorani.

Literarno  gledališko  glasbeni večer je potekal v obliki intervjuja, ki ga je  vodil gospod Niko Kolar. Odkritosrčno in brez dlake na jeziku je Jerica Mrzel odgovorila na vsa zastavljena vprašanja o svojem življenju in delu – tudi o tistih  manj  prijetnih dogodkih. Spoznali smo tudi njeno delo in mišljenje političarke.  Resnično  nas  je presenetila tudi s svojim smislom za humor. Spoznali pa smo jo tudi skozi recital in pesmi.

Jerica Mrzel je nepozabna, je dama širokega nasmeha in živih oči. Čeprav že upokojena,  ne  miruje,  ampak  še  vedno  teši  svojo  slo  po  igranju in nastopanju.  In resnično velja njena izjava, ki je zapisana v neki reviji:  »….Vem, kako je treba  govoriti, da te zadnji v dvorani ne samo sliši, ampak tudi razume in dojame. Ti govoriš za ljudi in vsakemu moraš položiti misel v srce.«

Tako je bilo pri Vedrinu v Turiški vasi – nepozabno….

Praznični dnevi so vse bližje in z njim ustvarjanje svečanega vzdušja v domu. V predbožičnem času je v mnogih domovih nepogrešljiv del praznične dekoracije adventni venček, simbol večnosti, ki je spleten iz različnega zimzelenega rastlinja, kot je denimo smrečje, vejice cipres, mah…  Kot dodatek  pogosto dodajamo drugi naravni material – storže, gole veje, najrazličnejše plodove, vse pa popestrimo še z raznimi bleščicami, trakovi, pentljami, bunkicami, zvezdicami, itd. Za prijeten praznični vonj pa poskrbijo cimetove palčke, jabolčni in pomarančni krhlji, janeževe zvezdice,….

Člani Turistično športnega društva Vedrin smo se odločili, da organiziramo že 3. delavnico izdelave adventnih venčkov in novoletnih aranžmajev. Delavnico je vodila naša članica Nevenka Černič-Kovač, ki je poskrbela, da smo imeli dovolj naravnega in drugega materiala za izdelavo venčkov. Seveda pa nam je tudi svetovala, saj nimamo vsi  smisla za razne barvne kombinacije in pravilno oz. smiselno uporabo naravnih in umetnih materialov. In res so nastali čudoviti venčki o čemer se lahko prepričata.