Najprej bi se rad zahvalil zimi, da nam je naklonila toliko snega, saj se je v nas nekaterih prebudila tudi ustvarjalna žilica. No pa da nadaljujem svoj misel bom začinil s kratko zgodbo. V petek 15. februarja sva dva Vedrinovca ob pogledu na kup nametanega snega dobila idealno zamisel. Da ne bi ta kup snega izgledal kot le kup nečesa mrzlega, ki te ob pogledu kar zmrazi, sva se spogledala in dejala naslednje “Kaj ko bi ga malo preoblikovala?” Porodila se nama je idealna zamisel,  ki sega daleč v našo preteklost, ko smo bili mi še otroci. Rekla sva si Fičo kar pomeni  Zastava 750, kakršnega so imeli marsikateri naši starši in stari starši. In že sva se zapodila v kup mrzlega snega ter pričela z izdelovanjem in odmetavanjem odvečnega snega. A kaj kmalu je najin Fičo dobival tisto pravo obliko, in dizajn kakršnega je imel. Moram poudariti tudi in citirati besede takratnih kritikov »Radi skromnih dimenzija: 3,29 x 1,38 x 1,40 (fićo je bio viši nego širi), a i manjih gradskih gužva, sa parkingom nije bilo problema.«

Priznati moram, da je najprej vse skupaj izgledalo malo otročje in je bilo kar malo nelagodja, ko so naju iz hiš opazovali sosedje ter moji starši. Ampak to naju ni ganilo saj sva svoje delo nadaljevala. Kaj kmalu po prvih že opaznih rezultatih, da gre vse skupaj zares so najprej iz hiše prišli moji starši. Oče se je po nekaj minutah ogledovanja kar navdušil in že je prijel za lopato ter pripomogel pri soustvarjanju. Ker je petkovo popoldne hitro minevalo in se je že pričelo po sončnem zahodu mračiti smo zadnje detajle in finese zaključevali s pomočjo umetne svetlobe. Pri zaključevanju pa nam je malo ponagajal tudi mraz, saj se sneg ni več sprijemal zaradi skorje, ki jo je dobil na površini. Seveda smo si vmes tudi malo oddahnili in se okrepčali, saj vemo da brez tega pač ne gre. Po končanem projektu pa smo sklicali še ostale sosede, da si pridejo ogledat najino umetnino. Moram reči, da so bili odzivi nekaterih kar nostalgični in verjamem, da se je marsikdo za trenutek vrnil v takratni čas in obudil prenekateri lepi spomin.

Ampak to ni bilo še konec naše zgodbe saj smo hoteli še nekaj več. Kaj kmalu sem pomislil glej ga zlomka, jutri je sobota, napovedan je lep sončen dan in ne bi bilo lepšega kot združenje mlajše in starejše generacije kakor je bilo v starih časih. In res hitro smo strnili zamisli in že sem odhitel na internet poiskat slike zadane zamisli. Poiskal sem detajle avtomobila VW Herbie in že je bilo vse skupaj združeno in strnjeno na enem kosu papirja. Minila je noč in ob pogledu skozi okno je moj pogled padel na snežno umetnino Fičota. Stal je ravno tam kot sinoči bil je lepo obsijan s soncem, čez noč pa se nihče ni odpeljal z njim. Bil je še lepši kot pri umetni svetlobi, zato sem dobil še dodatni navdih za izdelavo nove snežne skulpture. V roko sem vzel telefon in že sva bila z Bojanom na liniji. Dogovorila sva se za časovni termin, da se zberemo in pričnemo z delom. Moram reči, da je bil to pravi pravcati mali projekt. Najprej sva bila malo skeptična ali nam bo uspelo izpeljati in ustvariti našega Hrošča. In glej ga zlomka, ko sva se pripodila na samo mesto izgradnje že je bila tu pomoč, kakor kepe so se valili starejši, mlajši, skratka sami pomagači. Široko sem se nasmejal in sam pri sebi dejal, to sem želel, da se zopet zberemo kot vaščani in se družimo ter nasmejimo.

Zbrala se je kar zajetna druščina in že smo pričeli z delom, vmes pa je priletelo tudi kakšno okrepčilo ki je dobro delo. Moram priznati, da nam je pripomogel tudi nežnejši starejši spol z odmetavanjem snega, ki so imele cilj da se naš Herbie vidi z vseh strani. Dan je minil, kot bi švignil in že je bil ravno takšen kot ga je leta 1938 dizajniral Erwin Komenda! Zopet se je ponovila ista pesem, kot dan poprej-preganjal nas je mrak, zbiralo pa se je vse več ljudi. Poudarim lahko le to, da je bil cilj ob zaključku dneva dosežen, ne glede na to kakšen bi bil končni izdelek (fenomenalen), saj je najlepše, da se ljudje družimo in se dobro razumemo. Časi v teh trenutkih niso najlepši in najboljši, zato je bolje kot gledanje televizije in poročil, da se družimo saj je manj stresno in živčno povrh vsega pa še koristi našemu zdravju in razpoloženju. Ob zaključku pa se lahko le zahvalim vsem, ki so pripomogli pri izdelavi snežnega avtomobila in času ki smo ga porabili za druženje.

l.p. Tadej