V idiličnem okolju Erčeve žage v Tomaški vasi je bil v petek zvečer prav poseben glasbeni dogodek, ki je pritegnil ljubitelje glasbe in narave. Pod zvezdnatim nebom, v objemu čudovite narave je občinstvo uživalo v koncertu naše koroške pevke Dunje Vrhovnik.

Kitaristka, pevka, aranžerka in glasbena producentka Dunja Vrhovnik je s svojo energijo in energičnim nastopom poskrbela za odlično razpoloženje. Dunja je poleg svojih avtorskih skladb, občinstvu predstavila številne priredbe zimzelenih popevk iz različnih obdobij. Vse pa je zapela v svojem posebnem stilu. S svojim čudovitim glasom in karizmo je navdušila tako domačine kot tudi obiskovalce od drugod.

Naš drugi Vedrinčkov dan smo  letos izvedli v nedeljo 18.8. V prijetnem hladu dreves ob Erčevi žagi smo se zbrali ob 14. uri.

Letos smo za naše goste pripravili tudi nekaj novih delavnic oz. družabnih iger. Naš mojster Marjan se je s svojo ekipo dobro pripravil in s seboj prinesel že nekaj majic z novimi natisi in novimi motivi, kar precej majic pa je natisnil na kraju samem.

Predvsem mladi so se letos poizkusili s poslikavo glinenih cvetličnih lončkov in pokazali svojo umetniško žilico. Zelo obiskan je bil tudi lepotilni kotiček, predvsem z mladimi princeskami.

Vsi pa so se lahko dokazali v različnih družabnih igrah – zabijanju žebljev, skakanju v vrečah, hoji s hoduljami, itd. Na žalost pa nam jo je malo zagodlo vreme. Vsi smo pričeli pogledovati v nebo, kjer so se začeli poditi temni oblaki. A pregnale nas niso niti kaplje dežja in veter, saj smo se hitro skrili na žago, kjer smo malo pomalicali in se po prijetnem pomenkovanju poslovili ter obljubili, da Vedrinčkov dan organiziramo vsak leto.

Cerkev svetega Filipa in Jakoba v Golavabuki je ena izmed devetih cerkva posvečenih tema svetnikoma v Sloveniji. Nahaja se na razglednem travnatem hribčku ob robu gozda, kjer se odpre čudovit razgled na Mislinjsko dolino ter bližnje vrhove in zaselke.

V cerkvi Sv. Filipa in Jakoba v Golavabuki je le nekaj dni okoli poletnega kresa ob sončnem vzhodu mogoče opazovati svetlobno senzacijo. Prvi sončni žarki, ki posijejo skozi vzhodno okno prezbiterija, mistično osvetlijo fresko sv. Marije in naznanijo začetek druge polovice leta. Sončni žarki, ki posijejo skozi okno 24. decembra pa osvetlijo fresko Jezusa.

To smo skupaj s Koroškim pokrajinskim muzejem želeli krajanom pokazati tudi Vedrinovci. Ob  6. uri zjutraj smo se zbrali pri cerkvici in si najprej privoščili jutranjo kavico in rogljiček.

Sicer nam jo je malo zagodel saharski pesek, ki je prekril zgodnje vzhajanje sonca. Vseeno  pa smo  dočakali mistično osvetlitev freske sv. Marije.

Brigita Rajšter iz Koroškega pokrajinskega muzeja  nam je tudi letos povedala marsikaj novega in zanimivega o starih običajih in o življenju ljudi v starih časih.

Ob freski sv. Marije je zvon, kateri lahko izpolni tudi želje, kar smo izkoristili tudi mi. Toda naših želja vam ne bomo razkrili, saj se potem ne bi uresničile.

Vedrinovci smo se letos odločili, da bi radi izvedeli malo več o zgodovini Slovenj Gradca. Tako smo za pomoč zaprosili Koroški pokrajinski muzej in vodnico Natašo Škorjanc.

Zbrali smo se ob 10. uri pred nekdanjo mestno hišo oz. pred Koroškim pokrajinskim muzejem. Nataša Škorjanc, je resnično dobra vodnica saj nam je na sprehodu ob mestnem obzidju Slovenj Gradca povedala veliko zanimivega in za marsikoga tudi veliko novega iz zgodovine našega mesta. Od tega kdaj je bilo prvič omenjeno kot mesto, o kovnici denarja, o znamenitostih, o nesrečah, ki so prizadejale staro mesto. Izvedeli smo kako so včasih živeli in kaj vse so počeli takrat mestna gospoda in revnejši  ljudje.

Veliko stvari smo slišali že v šoli a kaj, ko smo tudi veliko pozabili. Takšen sprehod ob mestnem obzidju Slovenj Gradca bi priporočili vsakemu.

Vedrinovci smo sprehod zaključili s klepetom ob dobri kavici in soku in nazadnje še z zelo dobrim sladoledom. Hvala Nataši za odlično vodenje ter naši predsednici za dober sladoled. Vsem ostalim pa – prijetno druženje bomo kmalu ponovili.

Vedrinovci smo si za enega izmed glavnih ciljev društva zastavili, da ohranimo stare običaje in navade, domače okolje pa popestrimo z zanimivimi prireditvami. Tako v času pusta organiziramo »vičkanje«, saj se je v naših krajih v času od malega pusta ali tolstega četrtka pa do pepelnice dobivala mladina, pa tudi starejši vaščani, da so se skupaj malo poveselili. V ta namen so pod kozolci pripravili veliko »gungalco«, na kateri je lahko sedelo tudi do 10 ljudi, na vsaki strani pa je stal eden močnejši in poganjal »vičko« oz. gugalnico. Čim višje so poganjali vičko, tem boljša je bila letina na kmetiji.

Meseca marca ali aprila organiziramo luščenje koruze na star način Meseca oktobra pa Vedrinovci v sodelovanju s Koroškim pokrajinskim  muzejem organiziramo kožuhanje. Ravno tako čez celo leto skrbimo, da se naše krajanke in krajani razvedrijo ob raznih prireditvah, ki jih organiziramo (Pozdrav poletju, Vedrinčkov dan, »Srečanje z znanim Slovencem«, kolesarjenje po Mislinjski dolini, pohod po VS Turiška vas, gledališka predstava »pod zvezdami« na Erčevi žagi, in še bi lahko naštevali).

V petek, 19. aprila smo organizirali sedaj že 12. prikaz starega kmečkega opravila – luščenje koruze. Tako kot so včasih smo tudi letos luščili koruzo na roke in pa na raznih pripomočkih in  napravah, na katerih so nekdaj  luščili koruzo. Pridružilo se nam je tudi veliko mladine, ki se je zelo hitro naučila kako luščiti koruzo na roke ali pa na različnih pripomočkih, ki so jih prinesli naši krajani s seboj. Na marsikaterem skednju se še vedno najdejo ti stari pripomočki. Med luščenjem koruze smo tudi zapeli in se pošalili s kakšno anekdoto. Koruzo smo kaj hitro zluščili  in zrna spravili v vreče tako je sedaj koruza pripravljena za mletje. Po dobro opravljenem delu pa seveda sledi likof. Naše pridne gospodinje so pripravile domače dobrote, poskrbeli pa smo tudi za pijačo in seveda se je našlo kar precej različnega peciva za naše male in velike sladokusce.

Tako kot že nekaj let, smo Vedrinovci tudi letos organizirali praznično druženje za otroke s pomočjo naše članice Petre in mladih animatork, Leje iz Koroškega pokrajinskega muzeja in Vlaste Matavž iz VM Design. Zbrali smo se v torek, 20.12. ob 16. uri in najprej počakali na Bozička, ki se je pripeljal z  zelenim avtomobilom. Otroci so komaj dočakali, da se je Božiček izkrcal iz avtomobila in jih pozdravil. Skupaj so zapeli pesmico, se fotografirali, Božičkova pomočnica pa je otrokom razdelila bombončke. Po odhodu Božička pa se je pričelo še druženje v dvorani gasilskega doma v Turiški vasi, ki so nam jo prijazno odstopili gasilci. Animatorke so pripravile različne delavnice- izdelava okraskov iz slanega testa, okraševanje medenjakov na star način za na božično jelko, lepotilni kotiček, poslikava obraza, šivanje na lesenih okraskih, družabne igre,…

Med obiskovanjem posameznih kotičkov pa so se vsi posladkali z bonboni, domačimi keksi, malinovcem in seveda s palačinkami. Čas je tako hitro minil, da je bila ena ura tako kot pet minut. Božiček je obljubil, da naslednje leto spet pride obiskat naše nadebudneže, le-ti pa mu bodo tudi naslednje leto zapeli kakšno pesmico.

Letošnje aktivnosti pa smo zaključili sedaj že s  tradicionalnim prižigom novoletnih lučk v soboto 23.12. Ob 17. uri  smo se zbrali ob Erčevi žagi in mlinu in medtem, ko smo čakali, da se je dobro stemnilo, smo se ob božičnih pesmih pogreli s toplim čajem in zakuhančkom ter se posladkali z miškami in medenjaki. Kmalu sta Erčeva žaga in mlin zažarela s čarobnostjo novoletnih lučk.

V dnevih, ko se poslavljamo od starega in s pričakovanjem zremo v novo, se tudi
mi pridružujemo dobrim željam. Želimo vam vesele praznične dni, v novem letu
pa obilo zdravja, sreče, zadovoljstva in miru. Želimo in upamo, da se boste v naslednjem letu pridružili v čim večjem številu našim aktivnostim, ki jih pripravljamo za vas.

Vedrinovci smo si za enega izmed glavnih ciljev društva zastavili, da ohranimo stare običaje in navade, domače okolje pa popestrimo z zanimivimi prireditvami. Tako meseca marca ali aprila organiziramo luščenje koruze na star način –  na roke in pa na raznih pripomočkih in  napravah, na katerih so nekdaj  luščili koruzo. Meseca oktobra pa Vedrinovci v sodelovanju s Koroškim pokrajinskim  muzejem in Vaško skupnostjo Turiška vas organiziramo kožuhanje. Koruzo najprej posadimo,  v začetku oktobra, ko dozori pa poberemo in pripravimo vse potrebno za kožuhanje. Letos je bilo že 14. tradicionalno kožuhanje. Ob 17. uri smo na žago povabili otroke s starši, da so lahko poizkusili, kako se lička oz. kožuha. Kaj hitro so se naučili, da morajo koruzi potrgati ličje, pustiti tri ali štiri najmočnejše in nato po dve koruzi povezati. Ko je koruza skožuhana in povezana, pa jo je potrebno obesiti na »late«, da se čez zimo posuši.  Preden so se otrokom pridružili odrasli, so tudi otroci imeli svoj likof. Posladkal so se z marmeladnimi buhteljni in miškami ter odžejali z malinovim sokom. Na koncu pa so se lahko posladkali še s pečenim kostanjem. Letošnje leto je bilo veliko otrok od blizu in daleč. Najbolj pa smo se razveselili obiska družine iz Prevalj, katere  fant je praznoval rojstni dan. Otroci in ostali  smo mu čestitali in zapeli vse najboljše.

Male otroške roke so skožuhale  veliko koruze, tako da so starejši kožuhalci svoje delo,  med pesmijo in smehom, hitro končali. Koruza je bila obešena, ličje pospravljeno, mize pa so naše pridne gospodinje  obložile z domačim dobrotami in vse je bilo pripravljeno na likof.