Leto je naokoli in v našem društvu smo  pripravili krajši pregled aktivnosti. Ugotovili smo, da je bilo leto 2024 zelo pestro, saj smo skoraj vsak mesec pripravili kakšno aktivnost za naše člane,  predvsem pa za vse krajane oz. za vse, ki so se želeli udeležiti naših aktivnosti. Med  vsemi aktivnostmi pa smo še urejali okolico Erčeve žage in mlina, urejali cvetlične grede v Tomaški vasi, Turiški vasi in na Brdah, urejali oglasne deske v vaški skupnosti, izvajali  vzdrževalna dela na žagi.  Med večjimi vzdrževalnimi deli sta bila junija popravilo žaginega kolesa, meseca avgusta pa smo tudi na novo prekrili streho na žagi. Erčevo žago in mlin vsako leto obišče tudi veliko posameznikov in družin od blizu in daleč, imamo pa tudi kar precej vodenih ogledov  po žagi in mlinu in sicer smo lani imeli dvakrat obiske gimnazijcev iz Gimnazije Slovenj Gradec, otroke in starše iz vrtca Slovenj Gradec ter člane Društva upokojencev Šmartno in Društva invalidov Šmartno.

Sedaj pa še k ostalim aktivnostim.

Januarja smo najprej pospravili novoletne lučke, februarja smo v času od 10. do 13.  – v času pusta pripravili Vičkanje na kmetiji Arbiter, 8 marca smo imeli občni zbor društva,  6. aprila smo se udeležili čistilne akcije,  19. aprila smo pripravili sedaj že tradicionalno prireditev – luščenje koruze, 1. junija smo se sprehodili ob mestnem obzidju Slovenj Gradca, 22. junija smo  si ob sončnem vzhodu ogledali  svetlobno senzacijo v cerkvi Sv. Filipa in Jakoba, kjer smo kljub saharskemu pesku dočakali mistično osvetlitev freske sv. Marije. 18. avgusta smo pripravili 2. Vedrinčkov dan z različnimi delavnicami in zabavnimi igrami, 30. avgusta pa smo na Erčevi žagi organizirali glasbeni večer pod zvezdami z našo koroško pevko Dunjo Vrhovnik, ki nas je s svojim glasom in energijo popeljala skozi številne priredbe zimzelenih popevk iz različnih obdobij.

5.oktobra smo imeli ekskurzijo po Goriških Brdih, 18. oktobra smo na Erčevi žagi organizirali že 15. tradicionalno kožuhanje in 26. oktobra skupaj s Koroškim pokrajinskim muzejem Bučni strah, kjer so otroci in odrasli izrezovali buče, ki so nato krasile dvorišča njihovih domov. Novembra smo sodelovali na Martinovih dnevih, kjer je naša rokodelska skupina pripravila čudovito razstavo  ročnih del na tematiko Martinovih dni. Na razstavo pa so povabile tudi druge krajane VS Turiška vas. Ravno tako pa so naše članice s svojimi izdelki sodelovale tudi na razstavi ročnih del, ki jo pripravlja društvo upokojencev Šmartno. V nedeljo – na zadnjem dnevu praznovanja pa so skuhale še odlično kislo juho in napekle peciva, s katerim so, skupaj še z drugimi sodelujočimi skupinami,  pogostile vse obiskovalce.

Vsako leto naše društvo pripravi tudi srečanje z znanim Slovencem in 21. novembra smo gostili našega krajana, dramskega igralca Igorja Štamulaka, ki nas je skozi svoje življenje in delo popeljal z raznimi anekdotami, obogatenimi s humorjem.,

In tako smo prišli že do meseca decembra. 19. decembra smo organizirali praznično druženje za otroke s škratkovimi delavnicami in obiskom Božička s posebnim vozilom. 22. decembra pa smo imeli še prižig lučk na Erčevi žagi in mlinu, ki se ga vsako leto udeleži več ljudi.

Upamo, da smo s svojimi aktivnostmi popestrili marsikateri dan v naši vaški skupnosti ter da so se lahko udeleženci naših aktivnosti lahko zabavali in si polepšali dneve.

Vedrinovci smo sredi meseca oktobra potrgali koruzo, jo odpeljali na Erčevo žago in pripravili vse potrebno za kožuhanje. 18. oktobra smo uspešno izvedli že 15. tradicionalno kožuhanje, ki ga  pripravljamo v sodelovanju s Koroškim pokrajinskim muzejem in Vaško skupnostjo Turiška vas. Dogodek je privabil številne mlade in starejše krajane od blizu in daleč. Med obiskovalci je bilo zelo veliko malih nadobudnežev, ki so s svojimi drobnimi rokami hitro kožuhali koruzo. Z nekaj pomoči starejših je bilo delo kmalu končano, koruzo pa smo obesili na rante, da se posuši. Poleg kožuhanja so udeleženci uživali tudi ob pogostitvi z domačimi dobrotami, pecivom in dišečim pečenim kostanjem.

Mesec oktober je za nas Vedrinovce zelo pester, saj organiziramo kar dve prireditvi. Tako smo 25. oktobra skupaj s Koroškim pokrajinskim muzejem  organizirali tudi delavnico izrezovanja buč – Bučni strah, ki je pritegnila kar precejšnjo pozornost  otrok in odraslih. Udeleženci so izrezali zanimive in strašljive buče, ki bodo krasile okolico domov med prihajajočimi prazniki. Dogodek ohranja običaj ustvarjanja Jakobovih svetilk – izrezanih buč, ki so jih nekoč postavljali pred vrata za odganjanje zlih duhov in ustvarjanje mističnega vzdušja. Marsikdo ne ve, da sta bila izdelovanje bučnih strahov in strašenje z njimi priljubljena jesenska igra na Koroškem (Črneče, Podgora,….) še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Izdolbene buče z gorečo svečo so celo nataknili na kole in z njimi strašili.

Vedrinovci smo se 5. oktobra ob 7. uri zbrali pred gasilskim domom v Tomaški vasi in se odpeljali na izlet po slikovitih krajih Goriških Brd. Naše potovanje nas je popeljalo skozi bogato zgodovino, kulturo in tradicijo tega čudovitega območja, z obiskom krajev, ki so pustili močan vtis na vseh udeležencih.

Prvi postanek je bila vas Prvačina v Vipavski dolini, kjer nas je sprejela zdravnica Jasna Humar, ki je kar nekaj let delala v slovenjegraški bolnišnici in nas seznanila z življenjem  mladih in pogumnih deklet in žena. Z njeno pomočjo in še treh dam, ki s svojimi predstavitvami pomagajo, da se ohranjajo zgodbe Aleksandrink, slovenskih žensk, ki so v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja odhajale v Egipt, kjer so delale kot dojilje, guvernante in gospodinje. Njihova zgodba je pretresljiva, saj so se žrtvovale, da bi zagotovile boljše življenje svojim družinam doma. Te pogumne ženske so bile pogosto ločene od svojih najdražjih za daljša obdobja, a njihova prizadevanja so bila pomemben del lokalne zgodovine. Sprehodili smo se skozi muzej oz.  hišo Aleksandrink in skozi zgodbe ter fotografije dobili vpogled v njihovo življenje ter izzive, s katerimi so se soočale.

Po obisku Prvačine nas je pot vodila do čebelarstva Baštišuta na Humu v Goriških Brdih, kjer smo se poglobili v svet čebelarstva. Domača čebelarka nam je s strastjo predstavila proces pridobivanja medu in pomen čebel za naše okolje. Imeli smo tudi priložnost degustirati njihov med in domače izdelke iz medu in izvedeti več o različnih vrstah medu ter njihovih zdravilnih učinkih.

Nato smo se odpravili na razgledni stolp v Gonjačah, ki ponuja čudovit panoramski razgled na Goriška Brda. Pogled z vrha je bil kljub malo slabšemu vremenu osupljiv – od vinogradov, oljčnih nasadov, vse do Julijskih Alp in celo Dolomitov. Ta postanek je bil prava paša za oči in nam je omogočil, da smo iz ptičje perspektive občudovali lepote te pokrajine.

Naslednja postaja je bila romantična Medana, vasica, ki je znana po svojih vinogradih in čudovitih razgledih ter po slovenskem pesniku Alojzu Gradniku. Naš vodič nam je v kratkem predstavil njegovo življenje in nam prebral dve njegovi pesmi.

Po Medani smo obiskali še eno izmed najbolj očarljivih vasic v Brdih, Šmartno. Ta srednjeveška vas je ohranila svoj starodavni videz, z obzidjem in ozkimi kamnitimi ulicami, ki so nas popeljale nazaj v preteklost. Tukaj smo si ogledali družinsko trgovinico Nona Luisa z ročno in trajnostno kozmetiko in raznimi darilnimi programi. Imeli pa smo tudi priložnost degustirati različne vinske likerje, ki so nas očarali s svojo bogatostjo okusov. Šmartno nas je navdušilo s svojo zgodovinsko arhitekturo in sproščenim vzdušjem, kar je ustvarilo čudovit vtis o tej slikoviti vasi.

Izlet smo zaključili z obiskom Svete Gore, enega najpomembnejših romarskih središč v Sloveniji. Sveta Gora ni le versko pomembna, ampak tudi ponuja dih jemajoče razglede na okoliško pokrajino, ki sega vse od Julijskih Alp, Dolomitov na Italijanski strani vse do morja. Tukaj smo se ustavili pri znameniti baziliki in si vzeli čas za tih razmislek in uživanje v miru, ki ga to sveto mesto nudi.

Izlet Turistično športnega društva Vedrin je bil prava mešanica kulturnih, naravnih in kulinaričnih doživetij, s katerimi nas je seznanil tudi naš vodič. Spoznali smo zgodovino in življenje Aleksandrink, uživali v degustaciji vinskih likerjev in medu, ter občudovali nepozabne razglede na Goriška Brda. Občutki, ki smo jih prinesli domov, so zagotovo bogatejši, saj smo se lahko naučili toliko o tem čudovitem delu naše države.

V idiličnem okolju Erčeve žage v Tomaški vasi je bil v petek zvečer prav poseben glasbeni dogodek, ki je pritegnil ljubitelje glasbe in narave. Pod zvezdnatim nebom, v objemu čudovite narave je občinstvo uživalo v koncertu naše koroške pevke Dunje Vrhovnik.

Kitaristka, pevka, aranžerka in glasbena producentka Dunja Vrhovnik je s svojo energijo in energičnim nastopom poskrbela za odlično razpoloženje. Dunja je poleg svojih avtorskih skladb, občinstvu predstavila številne priredbe zimzelenih popevk iz različnih obdobij. Vse pa je zapela v svojem posebnem stilu. S svojim čudovitim glasom in karizmo je navdušila tako domačine kot tudi obiskovalce od drugod.

Naš drugi Vedrinčkov dan smo  letos izvedli v nedeljo 18.8. V prijetnem hladu dreves ob Erčevi žagi smo se zbrali ob 14. uri.

Letos smo za naše goste pripravili tudi nekaj novih delavnic oz. družabnih iger. Naš mojster Marjan se je s svojo ekipo dobro pripravil in s seboj prinesel že nekaj majic z novimi natisi in novimi motivi, kar precej majic pa je natisnil na kraju samem.

Predvsem mladi so se letos poizkusili s poslikavo glinenih cvetličnih lončkov in pokazali svojo umetniško žilico. Zelo obiskan je bil tudi lepotilni kotiček, predvsem z mladimi princeskami.

Vsi pa so se lahko dokazali v različnih družabnih igrah – zabijanju žebljev, skakanju v vrečah, hoji s hoduljami, itd. Na žalost pa nam jo je malo zagodlo vreme. Vsi smo pričeli pogledovati v nebo, kjer so se začeli poditi temni oblaki. A pregnale nas niso niti kaplje dežja in veter, saj smo se hitro skrili na žago, kjer smo malo pomalicali in se po prijetnem pomenkovanju poslovili ter obljubili, da Vedrinčkov dan organiziramo vsak leto.

Cerkev svetega Filipa in Jakoba v Golavabuki je ena izmed devetih cerkva posvečenih tema svetnikoma v Sloveniji. Nahaja se na razglednem travnatem hribčku ob robu gozda, kjer se odpre čudovit razgled na Mislinjsko dolino ter bližnje vrhove in zaselke.

V cerkvi Sv. Filipa in Jakoba v Golavabuki je le nekaj dni okoli poletnega kresa ob sončnem vzhodu mogoče opazovati svetlobno senzacijo. Prvi sončni žarki, ki posijejo skozi vzhodno okno prezbiterija, mistično osvetlijo fresko sv. Marije in naznanijo začetek druge polovice leta. Sončni žarki, ki posijejo skozi okno 24. decembra pa osvetlijo fresko Jezusa.

To smo skupaj s Koroškim pokrajinskim muzejem želeli krajanom pokazati tudi Vedrinovci. Ob  6. uri zjutraj smo se zbrali pri cerkvici in si najprej privoščili jutranjo kavico in rogljiček.

Sicer nam jo je malo zagodel saharski pesek, ki je prekril zgodnje vzhajanje sonca. Vseeno  pa smo  dočakali mistično osvetlitev freske sv. Marije.

Brigita Rajšter iz Koroškega pokrajinskega muzeja  nam je tudi letos povedala marsikaj novega in zanimivega o starih običajih in o življenju ljudi v starih časih.

Ob freski sv. Marije je zvon, kateri lahko izpolni tudi želje, kar smo izkoristili tudi mi. Toda naših želja vam ne bomo razkrili, saj se potem ne bi uresničile.

Vedrinovci smo se letos odločili, da bi radi izvedeli malo več o zgodovini Slovenj Gradca. Tako smo za pomoč zaprosili Koroški pokrajinski muzej in vodnico Natašo Škorjanc.

Zbrali smo se ob 10. uri pred nekdanjo mestno hišo oz. pred Koroškim pokrajinskim muzejem. Nataša Škorjanc, je resnično dobra vodnica saj nam je na sprehodu ob mestnem obzidju Slovenj Gradca povedala veliko zanimivega in za marsikoga tudi veliko novega iz zgodovine našega mesta. Od tega kdaj je bilo prvič omenjeno kot mesto, o kovnici denarja, o znamenitostih, o nesrečah, ki so prizadejale staro mesto. Izvedeli smo kako so včasih živeli in kaj vse so počeli takrat mestna gospoda in revnejši  ljudje.

Veliko stvari smo slišali že v šoli a kaj, ko smo tudi veliko pozabili. Takšen sprehod ob mestnem obzidju Slovenj Gradca bi priporočili vsakemu.

Vedrinovci smo sprehod zaključili s klepetom ob dobri kavici in soku in nazadnje še z zelo dobrim sladoledom. Hvala Nataši za odlično vodenje ter naši predsednici za dober sladoled. Vsem ostalim pa – prijetno druženje bomo kmalu ponovili.

Vedrinovci smo si za enega izmed glavnih ciljev društva zastavili, da ohranimo stare običaje in navade, domače okolje pa popestrimo z zanimivimi prireditvami. Tako v času pusta organiziramo »vičkanje«, saj se je v naših krajih v času od malega pusta ali tolstega četrtka pa do pepelnice dobivala mladina, pa tudi starejši vaščani, da so se skupaj malo poveselili. V ta namen so pod kozolci pripravili veliko »gungalco«, na kateri je lahko sedelo tudi do 10 ljudi, na vsaki strani pa je stal eden močnejši in poganjal »vičko« oz. gugalnico. Čim višje so poganjali vičko, tem boljša je bila letina na kmetiji.

Meseca marca ali aprila organiziramo luščenje koruze na star način Meseca oktobra pa Vedrinovci v sodelovanju s Koroškim pokrajinskim  muzejem organiziramo kožuhanje. Ravno tako čez celo leto skrbimo, da se naše krajanke in krajani razvedrijo ob raznih prireditvah, ki jih organiziramo (Pozdrav poletju, Vedrinčkov dan, »Srečanje z znanim Slovencem«, kolesarjenje po Mislinjski dolini, pohod po VS Turiška vas, gledališka predstava »pod zvezdami« na Erčevi žagi, in še bi lahko naštevali).

V petek, 19. aprila smo organizirali sedaj že 12. prikaz starega kmečkega opravila – luščenje koruze. Tako kot so včasih smo tudi letos luščili koruzo na roke in pa na raznih pripomočkih in  napravah, na katerih so nekdaj  luščili koruzo. Pridružilo se nam je tudi veliko mladine, ki se je zelo hitro naučila kako luščiti koruzo na roke ali pa na različnih pripomočkih, ki so jih prinesli naši krajani s seboj. Na marsikaterem skednju se še vedno najdejo ti stari pripomočki. Med luščenjem koruze smo tudi zapeli in se pošalili s kakšno anekdoto. Koruzo smo kaj hitro zluščili  in zrna spravili v vreče tako je sedaj koruza pripravljena za mletje. Po dobro opravljenem delu pa seveda sledi likof. Naše pridne gospodinje so pripravile domače dobrote, poskrbeli pa smo tudi za pijačo in seveda se je našlo kar precej različnega peciva za naše male in velike sladokusce.