Vedrinovci smo se odločili, da bomo podrobneje spoznali našo prelepo Slovenijo, ki je na žalost ne poznamo preveč dobro. Slovenija premore mnogo naravnih lepot, kulturnih spomenikov, ravno tako pa se vsaka pokrajina ponaša s svojimi običaji, katere resnično premalo poznamo. Tako smo si za prvo ekskurzijo izbrali Prekmurje oz. Goričko.
Ob 6. uri smo se zbrali pred gasilskim domom v Tomaški vasi, kjer nas je pričakal naš član in šofer Milan Merzdovnik – Miki. Na poti do Dobrovnika, smo si seveda morali privoščiti kratek postanek z obvezno jutranjo kavico. Kaj hitro smo prispeli do Dobrovnika, kjer smo poiskali tropski vrt z orhidejami in drugimi tropskimi rastlinami. Naša vodička, ki nas je popeljala skozi tropska vrtova nam je posredovala res veliko informacij o tropskih rastlinah, največ informacij pa smo si želeli izvedeti seveda o vzgajanju orhidej. Naj vam naštejemo nekaj rastlin: poper, mango, karambolo, kavovec, bananovec, evkaliptus, flamingovce, mesojede rastline, vanilijo in seveda več vrst res prečudovitih orhidej.
Dobrovnik je znan tudi po Bukovniškem jezeru, katerega obdaja kostanjev in bukov gozd, ki nudi domovanje srnam, jelenom in divjim svinjam. Na obrobju so prisotni fazan, jerebica, prepelica in poljski zajec. Vodni ekosistem gosti sivo čapljo, mlakarico in vodomca. V zraku kraljujejo kanja, kragulj in postovka, proti naseljem pa srečamo lastovke, taščice, pogorečlke in seveda štorklje. Na hribu ob jezeru v gozdu se nahaja Kapela svetega Vida, ob njej pa izvira zdravilni studenec »sv, Vida«. Radiestezisti in bioenergetiki so na tem območju označili 26 energijskih točk. Seveda smo si tudi mi na njih nabirali nove energije, takšne ali drugačne.
Nato nas je pot popeljala v Turnišče, kjer nas je pričakal Ivan Premoša, lastnik družinskega podjetja mlinarstvo in oljarna Premoša. Ogledali smo si hladno in toplo stiskanje bučnega olja. Tu smo spoznali gostoljubnost Prekmurja, o katerem smo veliko slišali. Ivan Premoša nas je pogostil s štručkami iz njihove pekarne. Štručke so bile odlične in seveda nekaj posebnega, saj je bilo v testo vmešano tudi bučno olje. Odžejali smo se z njihovim odličnim domačim vinom. Seveda pa smo poskusili tudi bučno olje.
Po teh dobrotah smo pot nadaljevali proti Bogojini, kjer smo si ogledali Cerkev Gospodovega vnebohoda.
Ker je bila stara cerkev premajhna je načrt za novo naredil arhitekt Jože Plečnik. Značilno za to cerkev pa je lesen strop, z lončenim okrasjem, ki so ga izdelali domači lončarji. Stebri, oltarja, krstilnik, prižnica in obhajilna miza so iz podpeškega marmorja. Lončeni krožniki na hrastovem stropu in vrči na glavnem oltarju so delo domačih lončarjev iz Filovcev in Bogojine. Kip Kristusa na pročelju cerkve in kip svetega Jožefa na stranskem oltarju sta delo kiparja Lapuha iz Ljubljane. Slika Vnebohoda nad glavnim oltarjem in Križev pot pa sta delo akademskega slikarja Janeza Mežana.
Zadnja točka našega izleta pa je bila izletniško turistična kmetija Zelko. Kmetija leži v vasi Pečarovci na hribu, sredi vinogradov. Je čudovita razgledna točka saj ti pogled seže po Prekmurju, lepo se vidi Murska Sobota. Kmetija Zelko pa ni znana samo kot izletniška kmetija, temveč je znana po lončarstvu. Zelkovi so nam prikazali kako nastajajo lončarski izdelki. Naša najmlajša članica Lana in pa seveda naša predsednica Darja, sta se tudi poskusili v lončarjenju. Seveda pa sta ugotovili,da to delo sploh ni enostavno kot je videti. Na kmetiji so nam postregli tudi z njihovimi pravimi prekmurskimi dobrotami. Ker se po dobri hrani prileže pristna domača kapljica, so nam v kleti pripravili vodeno pokušnjo njihovih vrhunskih vin. Tu smo si lahko ogledali največjo čütoro v Sloveniji, v kateri se hrani domače žganje ter veliko pütro, posodo za hranjenje vode in vina, ki je predlagana tudi za vpis v Guinessovo knjigo rekordov. Oba izdelka sta dvakrat odžgana, prvič v klasični peči z drvmi, drugič pa v komorni peči na 1100 stopinjah.
Čas je prehitro mineval in odpraviti smo se morali proti domu. Ker pa je bilo potrebno napraviti tudi kakšno pavzo, smo se ustavili na avtobusni postaji v Lenartu, kjer so Lenarški fantje imeli fantovščino oz. so svojemu kolegu »olepšali« ali pa otežili zadnje samske dneve. Seveda smo se jim pridružili ob kozarčku vina, ob prijetnih zvokih harmonike pa smo se tudi zavrteli. Na žalost pa smo se morali odpraviti proti domu, saj je sonce že krepko zahajalo in čas slovesa je bila vedno bližja.
To je bil naš prvi izlet po Sloveniji, ki se ga bomo vsi res z veseljem spominjali, spomini pa nas bodo greli vse do naslednjega izleta – naslednje leto.
