Praznični dnevi so vse bližje in z njim ustvarjanje svečanega vzdušja v domu. V predbožičnem času je v mnogih domovih nepogrešljiv del praznične dekoracije adventni venček, simbol večnosti, ki je spleten iz različnega zimzelenega rastlinja, kot je denimo smrečje, vejice cipres, mah…  Kot dodatek  pogosto dodajamo drugi naravni material – storže, gole veje, najrazličnejše plodove, vse pa popestrimo še z raznimi bleščicami, trakovi, pentljami, bunkicami, zvezdicami, itd. Za prijeten praznični vonj pa poskrbijo cimetove palčke, jabolčni in pomarančni krhlji, janeževe zvezdice,….

Člani Turistično športnega društva Vedrin smo se odločili, da organiziramo že 3. delavnico izdelave adventnih venčkov in novoletnih aranžmajev. Delavnico je vodila naša članica Nevenka Černič-Kovač, ki je poskrbela, da smo imeli dovolj naravnega in drugega materiala za izdelavo venčkov. Seveda pa nam je tudi svetovala, saj nimamo vsi  smisla za razne barvne kombinacije in pravilno oz. smiselno uporabo naravnih in umetnih materialov. In res so nastali čudoviti venčki o čemer se lahko prepričata.

Od avgusta do septembra se je na Herčevi žagi zvrstilo kar nekaj dogodkov in ogledov.

V soboto, 30.8., smo si lahko ponovno ogledali predstavo Pod zvezdami. Predstavila se nam je gledališka skupina  kulturnega društva iz Tuhinja. Komedija izpod peresa Branka Đurića – Đure govori o avdiciji za lokalno gledališče. Kandidate, ki so se prijavili na avdicijo, smo ocenjevali gledalci s smehom in aplavzom, ki so si ga resnično zaslužili. Tudi vreme nam je bilo naklonjeno, saj je bila noč jasna in topla.

V mesecu septembru so si Herčevo žago in mlin ogledali otroci iz vrtca Šmartno in Slovenj Gradec.  Skupaj s starši so preživeli čudovit popoldan ob reki Mislinji in spoznali delo in življenje žagarjev in mlinarjev. Življenje in delo naših prednikov sta predstavila naša člana Ivan Laure in Albert Kotnik.

Zaradi slabega vremena in ker naša koruza še ni bila zrela, smo morali prestaviti pobiranje in kožuhanje koruze s 3. na 17. oktober.  V tem tednu nam je bilo vreme na srečo nekako naklonjeno, koruza pa je v teh dveh tednih tudi popolnoma dozorela. V torek, 14. oktobra, se nas je 14 Vedrink in Vedrincev zbralo na njivi v bližini gasilskega doma v Tomaški vasi, da smo pobrali koruzo. Odpeljali smo jo na  Herčevo žago in pripravili vse potrebno za kožuhanje. Za v petek, ko je bilo napovedano kožuhanje, smo Vedrinke morale pripraviti še samo malico. Naša Erika je spekla čudovit domač kruh,  Heda sladko orehovo in pehtranovo potico, nabavili smo  prave domače mesne dobrote, domačo kislo zelje, skuto  ter spekle še nekaj drobnega peciva.  Nekaj peciva pa so prispevala tudi dekleta iz TOD Šmartno. Ko smo prispele na žago, smo bile prijetno presenečene, saj se je že zbralo veliko ličkarjev, predvsem otrok s starši.  Herčeva žaga je bila vedno bolj polna. Piko na i pa so dodale še naše ljudske pevke Bršljanke, ki so kožuhanje popestrile s pesmijo. Da bi pričarali pravi jesenski večer, je ob žagi zadišalo tudi po pečenem kostanju. Čas je zelo hitro mineval in kaj hitro je bilo delo končano, vse dobrote, ki so zašibile mize, pa pospravljene v naših želodčkih. Ob koncu pa smo se tudi zavrteli ob zvokih harmonike.

V soboto, 18. oktobra,  je Koroški pokrajinski muzej napovedal še prihod predšolskih otrok, ki so izrazili željo, da bi poizkusili, kako se kožuha. Starši so pripeljali resnično pridne malčke, saj so po prikazu, kako je treba ličkati koruzo, to hitro osvojili. Na koncu so se lahko tudi posladkali z domačim pecivom, sokom in pa tudi s pečenim kostanjem.

Seveda pa dneva za nas Vedrinovce še ni bilo konec. Za soboto je bilo napovedano lepo vreme, zato smo za ta dan razpisali tudi kolesarjenje. Kar nekaj se jih je odzvalo vabilu in v tem času, ko smo na Herčevi žagi gostili naše malčke s starši, so ostali prekolesarili pot od Tomaške vasi do Mislinje in nato nazaj preko Dovž, Brd in Golavabuke do Herčeve žage, kjer jih je pričakala malica.

Pa so minili avgust, september in oktober. Veliko novega smo doživeli, spoznavali stare običaje, tkali nove prijateljske vezi in z veseljem in radovednostjo pričakujemo zadnja dva meseca v letu.

Naša Vedrinovka Zalika nas je članice ustvarjalnih delavnic, skupaj z boljšimi polovicami – tudi Vedrinovci,  povabila na trgatev v Globoko pri Razkrižju. In tako se nas je 9 Vedrinovcem, kljub dežju, ki je padal celo noč in ni prenehal niti ob uri odhoda, z dvema avtomobiloma odpeljalo proti Globokem. Dež nas je spremljal skoraj celo pot, popolnoma pa je prenehal tik pred ciljem. Posijalo je težko pričakovano sonce.  Vedrinovci smo s seboj na trgatev pripeljali celo sonce – nismo si zastonj nadeli ime Vedrinovci. Na Globokem so nas resnično čudovito sprejeli. Po zajtrku, kavici in potici, smo se odpravili proti vinogradu, kjer smo dobili vedra in škarje za trganje oz. rezanje grozdja.  Ob prijetnem klepetu nam je delo kaj hitro šlo od rok in že smo bili pri zadnjem trsu.  Po obilnem kosilu smo posedeli  na dvorišču pod krošnjami dreves in uživali na toplem soncu ob še bolj prijetni družbi. Čas je vse prehitro tekel in na žalost smo se morali posloviti in oditi proti  domu, kjer pa nas je ponovno pričakalo turobno deževno vreme.

V soboto, 30.8. 2014 smo si na Herčevi žagi ponovno lahko ogledali gledališko predstavo pod zvezdami.

Predstavila se nam je gledališka skupina Kulturnega društva iz Tuhinja.  Komedija izpod peresa Branka Đurića – Đura govori o avdiciji za lokalno gledališče.  Kandidate, ki so se prijavili na avdicijo smo ocenjevali  gledalci s smehom in aplavzom, ki so si ga resnično zaslužili.  Vreme nam je bilo naklonjeno, saj  je bila noč jasna in topla.

V petek,  20. junija smo se Vedrinovci  udeležili 3. pohoda po vaški skupnosti Turiška vas.  Pri cvetličniu gredi v Tomaški vasi se nas je zbralo preko 20. Počasi smo se odpravili po kolesarski poti proti  cvetlični gredi v Turiški vasi, kjer nas je tudi pričakalo še enkrat toliko udeležencev.  Lansko leto smo si na pohodu ogledali Kocerod, letošnje leto pa  smo imeli željo, da si ogledamo podjetje GEP  Štalekar. Ob prihodu na dvorišče podjetja smo bili prijetno presenečeni, kako so nas lepo sprejeli in nas popeljali skozi vse hale oz. skozi vse faze proizvodnje.   Njihovi zaposleni se nenehno izobražujejo, poslujejo pa tudi z  mnogimi znanimi farmacevtskimi družbami.  Razvijajo in izdelujejo visokokakovostne, prepoznavne in unikatne izdelke. Bilo je zanimivo, saj si nobeden od nas ni predstavljal s kakšno  vrhunsko tehnologijo upravljajo delavci v podjetju.
Po prihodu iz hale nas je presenetil dež. Toda nas Vedrinovcev tudi dež ni odvrnil od druženja ali pa nas spravil v slabo voljo.  Odločili smo se, da pohod, ki smo ga sprva želeli izvesti po Dobravskih gozdovih proti Šmartnem in nato do Herčeve žage, skrajšamo.  Odpravili smo se nazaj proti Turiški vasi, mimo Mlinarjev, Černivnika, med travniki in njivami do Lauretov in nato do Herčeve žage, kjer nas je z odličnim pasuljem pričakal naš  kuharski mojster Zoran Oiclj. V tem času je spet posijalo sonce in druženje na žagi se je kar malo zavleklo. Bilo je zelo prijetno druženje, ki ga bomo naslednje leto spet ponovili.

Vedrinovci smo obiskali Primorsko!

Upravni odbor Turistično športnega društva Vedrin je v skladu z letnim programom dela organiziral v soboto, 31. maja, ekskurzijo za vse svoje člane.

Lansko leto smo podrobneje spoznali severovzhodni del naše Slovenije, ogledali smo si Goričko. Letos nas je pot vodila na popolnoma drugi konec Slovenije – na Primorsko, ki jo vsi poznamo predvsem po morju. Na tej ekskurziji smo spoznali  še njihovo kulinariko in seveda poskusili njihova dobra primorska vina.

Zjutraj ob 6. uri smo se zbrali pred gasilskim domom v Tomaški vasi, kjer smo tudi pričakali  avtobus. Naložili smo  pijačo in hrano, izbrali svoje sedeže in se odpeljali  proti Turiški vasi, kjer so nas na avtobusni postaji že pričakovali  ostali udeleženci ekskurzije.

Minute in ure so ob pogovoru zelo hitro minile in že smo imeli prvi postanek na postajališču Lom, kjer smo pozajtrkovali, popili kavico in čaj. Vsak udeleženec ekskurzije je prejel tudi majico z znakom TŠD Vedrin, ki ga je na majice natisnil naš član Marjan Melak.

In že smo nadaljevali pot proti morju. Pot nam je z vici krajšala naša Jožica, saj je pot do Izole minila kot bi trenil in že smo bili pri Sečoveljskih solinah. Tu nas je sprejel vodič, ki nas je popeljal na približno 2 km dolgi sprehod od vhoda na Leri do centra za obiskovalce  in nazaj. Na poti nam je predstavi Krajinski park Sečoveljske soline- njegovo rastlinstvo, živalstvo, kulturno dediščino  ter postopek pridobivanja soli. V centru za obiskovalce pa smo si ogledali krajši film ter predstavitev vodnega režima z interaktivno maketo solin. Z razgledne ploščadi je bil možen tudi panoramski pogled širšega območja solin. V trgovini “Lera” smo lahko obiskovalci kupili sol in z njo povezane druge izdelke.

Po ogledu solin smo se po krepkem okrepčilu odpeljali proti kraju Marezige, kjer smo si ogledali 42. praznik refoška. Na tržnici, kjer si našel vse od kulinarike do raznih ročnih  izdelkov, smo poizkusili nekaj njihovih izdelkov – sir, pršut, suho in sveže sadje, …. in pa seveda njihov refošk. Odprta je bila tudi njihova kanava, kjer strežejo vsa nagrajena vina in tipične lokalne pridelke (bakalar, sir, pršut…). Kanava je odprta samo dvakrat letno in sicer za Martinovo in pa ob njihovem prazniku refoška. Malo nam jo je zagodlo vreme, zato so morali nekaj prireditev  prestaviti na poznejši čas in si vsega nismo mogli ogledati. Poslušali in ogledali smo si sprevod pihalnih orkestrov od blizu in daleč. Najbolj zanimivo pa je bilo tekmovanje s »karjolami«. Tega tekmovanja so se udeležili tudi naši člani in glej ga zlomka, naša Simona in Zvonko sta bila prva in dobila za nagrado  dve veliki porciji kalamarov in piva. Seveda sta bila zelo prijazna in smo te dobrote lahko vsi poizkusili.  Škoda, da nas je preganjal čas, in smo se morali odpraviti proti domu.

Zapustili smo prijazno vasico in se odpeljali v deževni osrednji del naše Slovenije. Na poti proti domu smo se ustavili še na Trojanah, kjer smo napolnili naše želodčke in se posladkali s trojanskimi krofi.

Vso pot od Marezig do Trojan in nato še naprej proti domu sta nas zabavala Jožica in Simon, ki sta kar tekmovala v pripovedovanju vicev. In tako se je kar prehitro končalo naše druženje, na katerem smo si dali obljubo, da se tudi naslednje leto udeležimo ekskurzije,  kam nas bo pot popeljala pa je še skrivnost.

V A B I L O

na 3. pohod po poteh Turistično športnega društva Vedrin, ki  bo

v petek, 20. junija 2014

Zbor je ob 16. uri pred cvetlično gredo v Tomaški vasi

in

 ob 16.15  pred cvetlično gredo v Turiški vasi.

Pohod bo lažji,  trajal bo približno 3 ure. Prehodili bomo pot od Tomaške vasi ali Turiške vasi do tiskarne Štalekar,kjer bo voden ogled proizvodnje. Pot bomo nadaljevali mimo letališča, po gozdni poti  do Lipe, preko Avsovega mosta , za reko Mislinjo do Herčeve žage.

 Pohod bomo zaključili pri Herčevi žagi, kjer nas bo čakala malica in steklenica hladnega za odžejat.

Vabljeni ste vsi člani Turistično športnega društva Vedrin ter krajani primestne vaške skupnosti Turiška vas.

Vaš prispevek  znaša 3€ za odrasle in 1€ za otroke.

V primeru slabega vremena bo pohod prestavljen.

Vljudno vabljeni!

Za pohod se prosim predhodno prijavite na telefonsko številko 040-688-845 (Dragica Štalekar), da bomo približno vedeli, koliko malic in okrepčila moramo pripraviti.

Turistično športno društvo Vedrin

TŠD Vedrin je 29.11.  organiziralo delavnico izdelovanja adventnih venčkov in novoletnih aranžmajev.  Delavnico je vodila naša članica Nevenka Kovač –  Nena.

Delavnica je bila zelo, zelo dobro obiskana.  Izdelali smo mnogo prečudovitih adventnih venčkov in aranžmajev, ki bodo olepšali marsikatero mizo ali pa vhodna vrata.

Naredili smo tudi skupinsko sliko, na kateri pa žal ni vseh, saj so nekatere mamice in babice morale s svojimi nadebudneži prej zapustiti delavnico.

In še nekaj utrinkov:

Vedrinovci smo se odločili, da bomo podrobneje spoznali našo prelepo Slovenijo, ki je na žalost ne poznamo preveč dobro. Slovenija premore mnogo naravnih lepot, kulturnih spomenikov, ravno tako pa se vsaka pokrajina ponaša s svojimi običaji, katere resnično premalo poznamo. Tako smo si za prvo ekskurzijo izbrali Prekmurje oz. Goričko.

Ob 6. uri smo se zbrali pred gasilskim domom v Tomaški vasi, kjer nas je pričakal naš član in šofer Milan  Merzdovnik – Miki. Na poti do Dobrovnika, smo si seveda morali privoščiti kratek postanek z obvezno jutranjo kavico. Kaj hitro smo prispeli do Dobrovnika, kjer smo poiskali  tropski vrt z orhidejami in drugimi tropskimi rastlinami. Naša  vodička, ki nas je popeljala skozi tropska vrtova nam je posredovala res veliko informacij o tropskih rastlinah, največ informacij pa smo si želeli izvedeti seveda o vzgajanju orhidej. Naj vam naštejemo nekaj  rastlin: poper, mango, karambolo, kavovec, bananovec, evkaliptus, flamingovce, mesojede rastline, vanilijo in seveda več vrst res prečudovitih orhidej.

Dobrovnik je znan tudi po Bukovniškem jezeru, katerega obdaja kostanjev in bukov gozd, ki nudi domovanje srnam, jelenom in divjim svinjam. Na obrobju so prisotni fazan, jerebica, prepelica in poljski zajec. Vodni ekosistem gosti sivo čapljo, mlakarico in vodomca. V zraku kraljujejo kanja, kragulj in postovka, proti naseljem pa srečamo lastovke, taščice, pogorečlke in seveda štorklje. Na hribu ob jezeru v gozdu se nahaja Kapela svetega Vida, ob njej pa izvira zdravilni studenec »sv, Vida«. Radiestezisti in bioenergetiki so na tem območju označili 26 energijskih točk.  Seveda smo si tudi mi na njih nabirali nove energije, takšne ali drugačne.

Nato nas je  pot popeljala v Turnišče, kjer nas je pričakal Ivan Premoša, lastnik družinskega podjetja mlinarstvo in oljarna Premoša. Ogledali smo si hladno in toplo stiskanje bučnega olja. Tu smo spoznali gostoljubnost Prekmurja, o katerem smo veliko slišali. Ivan Premoša nas je pogostil s štručkami  iz njihove pekarne. Štručke so bile odlične in seveda nekaj posebnega, saj je bilo v testo vmešano tudi bučno olje.  Odžejali smo se z njihovim odličnim domačim vinom. Seveda pa smo poskusili tudi bučno olje.

Po teh dobrotah smo pot nadaljevali proti Bogojini, kjer smo si ogledali Cerkev Gospodovega vnebohoda.

Ker je bila stara cerkev premajhna je načrt za novo naredil arhitekt Jože Plečnik. Značilno za to cerkev pa je lesen strop, z lončenim okrasjem, ki so ga  izdelali domači lončarji. Stebri, oltarja, krstilnik, prižnica in obhajilna miza so iz podpeškega marmorja. Lončeni krožniki na hrastovem stropu in vrči na glavnem oltarju so delo domačih lončarjev iz Filovcev in Bogojine. Kip Kristusa na pročelju cerkve in kip svetega Jožefa na stranskem oltarju sta delo kiparja Lapuha iz Ljubljane. Slika Vnebohoda nad glavnim oltarjem in Križev pot pa sta delo akademskega slikarja Janeza Mežana.

Zadnja točka našega izleta pa je bila izletniško turistična kmetija Zelko. Kmetija leži v vasi Pečarovci na hribu, sredi vinogradov. Je čudovita razgledna točka saj ti pogled seže po Prekmurju, lepo se vidi  Murska Sobota. Kmetija Zelko pa ni znana samo kot izletniška kmetija, temveč je znana po lončarstvu. Zelkovi so nam  prikazali kako nastajajo lončarski izdelki. Naša najmlajša članica Lana  in pa seveda naša predsednica Darja, sta se tudi poskusili v lončarjenju. Seveda pa sta ugotovili,da to delo sploh ni enostavno kot je videti. Na kmetiji so nam postregli tudi z njihovimi pravimi  prekmurskimi dobrotami. Ker se po dobri hrani prileže pristna domača kapljica, so nam  v kleti pripravili vodeno pokušnjo njihovih vrhunskih vin. Tu smo si lahko ogledali največjo čütoro v Sloveniji, v kateri se hrani domače žganje  ter veliko pütro, posodo za hranjenje vode in vina, ki je predlagana tudi za vpis v Guinessovo knjigo rekordov. Oba izdelka sta dvakrat odžgana, prvič v klasični peči z drvmi, drugič pa v komorni peči na 1100 stopinjah.

Čas je prehitro mineval in odpraviti smo se morali proti domu. Ker pa je bilo potrebno napraviti tudi kakšno pavzo, smo se ustavili na avtobusni postaji v Lenartu, kjer so Lenarški fantje imeli fantovščino oz. so  svojemu kolegu »olepšali« ali pa otežili zadnje samske dneve. Seveda smo se jim pridružili ob kozarčku vina, ob prijetnih zvokih harmonike pa smo se tudi zavrteli.  Na žalost pa smo se morali odpraviti proti domu, saj je sonce že krepko zahajalo in čas slovesa je bila vedno bližja.

To je bil naš prvi izlet po Sloveniji, ki se ga bomo vsi res z veseljem spominjali, spomini pa nas  bodo greli vse do naslednjega izleta – naslednje leto.

Vedrinovci smo si za enega izmed glavnih ciljev društva zastavili, da ohranimo stare običaje in navade, domače okolje popestrimo z zanimivimi prireditvami, spodbujamo in pomagamo občanom pri razvoju turizma,…

Glavna nit večine naših prireditev, v katerih obujamo stare običaje in navade pa sta Herčeva žaga in mlin. Na pobudo Vaške skupnosti Turiška vas in v sodelovanju s Koroškim pokrajinskim muzejem ter Turistično olepševalnim društvom Šmartno vsako leto organiziramo na Herčevi žagi kožuhanje (ličkanje koruze). Tako smo se v društvu odločili, da bomo poskušali oživiti običaje in navade, v katerih je glavna koruza. Tako jo spomladi nekaj posadimo na star način – to je s pomočjo konjev in z motiko, nato jo okopavamo in plejemo, pred kožuhanjem pa jo ročno potrgamo. Koruza se nato čez zimo suši na Herčevi žagi, v mesecu marcu oz. aprilu (odvisno kdaj je koruza dovolj suha), pa organiziramo luščenje koruze.

Tako smo v petek, 12. aprila organizirali luščenje koruze v garaži gasilskega doma PGD Golavabuka v Tomaški vasi. Našemu povabilu so se odzvale tudi ljudske pevke Bršljanke in članice Turistično olepševalnega društva Šmartno.

Najprej smo seveda morali iz Herčeve žage s traktorjem pripeljati koruzo, ki jo je potrebno oluščiti. Ob 19. uri so pričeli prihajati naši člani in ostali krajani. S seboj so imeli razne stare pripomočke za luščenje koruze ter pletene košare. V teh dneh smo tudi ugotovili, da imajo naši ljudje na podstrešjih hranjenih veliko starih naprav, s katerimi so si včasih lajšali delo na kmetih. Tako smo koruzo luščili na roke in pa na raznih pripomočkih in  napravah, na katerih so nekdaj  luščili koruzo.  Da je delo hitreje teklo so poskrbele tudi naše ljudske pevke Bršljanke, ki so ob zvokih harmonike zapele bolj in manj znane pesmi. Pri nekaterih so se pridružili tudi ostali krajani in vzdušje je postalo še bolj vedro. Nekaj naših članov in krajanov, je tudi obudilo spomin, kako je to luščenje potekalo v starih časih. To opravilo je potekalo v zimskih večerih, ko je bilo delo v hlevih in v hiši končano. Takrat se je zbrala vsa družina, na večjih kmetijah pa so povabili tudi sosede in prijatelje, in ob pesmi in ob pripovedovanju raznih zgodb so luščili koruzo, ki so jo nato nekaj zmleli za zdrob in moko, ostalo pa so imeli za krmo živali.

Po napornem delu so se vsi posedli okrog miz, ki so se šibile od domačih dobrot. Seveda je bilo poskrbljeno tudi za žejo. Ob prijetnih in veselih zvokih, ki jih je iz harmonike izvabljal  Viktor Mlinšek, so se prisotni tudi veselo zavrteli. In tako smo naš prikaz starega opravila zaključili pozno v noč. Ponovno smo dokazali, da v naših krajih živijo dobri, delovni in vedri ljudje.